Aleksander je obiskal velikega grškega mistika Diogena. Slišal je, da ta človek nima ničesar, vendar ni nikogar, ki bi bil bogatejši od njega. Govorili so, da je sijajno bitje, da je kot kralj. Ko je Aleksander prišel do Diogena, ki je ležal na soncu na rečnem obrežju, mu je dejal, da je vse, kar je slišal o njem resnično. Še nikoli ni videl srečnejšega in veličastnejšega človeka.
»Ali lahko kaj storim za vas?« ga je vprašal. Diogen je odvrnil: »Samo stopite stran, zastirate mi sonce.«
V nadaljevanju mu je Diogen razložil, da ne bi smel nikoli nikomur zastirati sonca. Diogen misli tukaj na notranjo, duhovno svetlobo, ki sije skozi človeka. Človek naj bi postal čist, da ne bi oviral božanske svetlobe, ki sije skozi človeka.
