Berač je prišel v cesarjevo palačo. Cesar je bil ravno na vrtu in je slišal, kako se vrtnar pogovarja z beračem. Ko mu je vrtnar želel nekaj dati, je berač rekel: »Imam en pogoj. Vedno prejemam od gospodarja, nikoli od služabnikov.« Cesar je šel pogledal tega nenavadnega berača, saj berači ne postavljajo pogojev. Ko ga je zagledal, je opazil, da je prav poseben berač. Še nikoli ni videl tako kraljevskega človeka, ne glede na to, da so bila njegova oblačila razcapana. Posoda za prosjačenje, ki jo je držal v rokah, je bila zelo dragocena. Cesar je vprašal:
»Zakaj postavljaš pogoj.« Berač je odgovoril:
»Služabniki so prav tako berači. Samo gospodarji lahko dajejo. Če želite, mi lahko kaj daste, toda imam še en pogoj: posoda mora biti povsem polna.«
»Zakaj postavljaš pogoj.« Berač je odgovoril:
»Služabniki so prav tako berači. Samo gospodarji lahko dajejo. Če želite, mi lahko kaj daste, toda imam še en pogoj: posoda mora biti povsem polna.«
Cesar se je nasmejal in dejal:
»Ali misliš, da ne morem napolniti te majhne posode?« Ukazal je naj prinesejo iz njegove zakladnice drage kamne in z njimi napolnijo beračevo posodo. Ko so polnili posodo, so dragi kamni neslišno izginjali v njej. Posoda je bila prazna. Cesar je bil v zadregi. Vladal je celemu kraljestvu, toda ni mogel napolniti majhne posode za prosjačenje. Dejal je:
»Prinesite vse dragotine iz zakladnice in napolnite to posodo. Več dni so jo polnili, toda posoda je bila še vedno prazna. Cesar je postal berač. Pokleknil je pred berača in mu rekel:
»Zdaj sem tudi sam berač. Povej mi prosim, v čem je skrivnost te čarobne posode?« Berač je odvrnil: »Nič posebnega ni, narejena je iz človeškega uma.«
Um hoče vedno več, hlepi po tem, da bi imel še več. Njegovim željam ni konca. Zato modreci pravijo, naj bi ga presegli. Ko se dvignemo nad um, bo naša posoda zvrhano polna.
