Predavanje in literarni večer je vodila Viktorija Kos, v perzijščini je bral verze Sépehr Koushki in v hindiju Ashish Bohre, ob spremljavi flavte Luke Železnika.

Obstajajo tri stopnje ljubezni: fizična privlačnost ali zaljubljenost, privlačnost na ravni uma in ljubezen na ravni duše. Kakšna je razlika med najznamenitejšo ljubezensko zgodbo o Tristanu in Izoldi na Zahodu in o Lejli in Majnunu na Vzhodu? Navkljub sladkemu napoju ostajamo priklenjeni na zemljo, namesto da bi poleteli v višine. Mistiki, kot so Rumi, Hafis, Mira Bai, Rabia idr., pa govorijo o opitosti od Ljubezni. Hafis pravi, da je ljubezenski napoj boljši kot razumnost sveta. Le kdor ljubi, je postal resničen človek. 

Zgodbe in mistiki nas spominjajo na to, da ne bi smeli pričakovati, da nas bodo drugi osrečili, ampak naj bi se sami podati na notranjo pot, pot Ljubezni.

Kratek povzetek: 

Ljubezen je lastnost našega notranjega bitja, je naša resnična narava. Ne moremo živeti brez ljubezni. Če nismo doživeli ljubezni, smo nesrečni. Toda človek ne more živeti, če je nesrečen. Razumevanje, kaj je romantična in kaj resnična ljubezen, je v naši kulturi zamegljeno. Poglejmo si, kakšna je razlika med njima.

Romantična ljubezen, ki se je pojavila na zahodu, je nastala zaradi ločitve duhovnega in fizičnega sveta. V drugih kulturah pa sta duhovna in materialna resničnost prepleteni. Zahodna kultura je postala razklana zaradi te ločitve, dualizma. Iz te razklanosti zahodnega duha se je rodilo marsikaj, tudi romantična ljubezen. 

Kar daje romantični ljubezni njeno magično, nezemsko moč, moč opijanjenja, ekstaze je duhovna težnja, hrepenenje po drugem svetu, po Drugem, po Najvišji Zavesti. Duša, duhovni potencial, ki je v nas, se je preselil iz notranje, duhovne izkušnje na raven medčloveških odnosov, odnosov ženska – moški. Hrepenenje duše po božanskem smo prenesli na raven medčloveških odnosov. To je ta sprememba, ki jo je povzročil ljubezenski napoj v zgodbi o Izoldi in Tristanu.

Naučili naj bi se, da moč, ki je skrita v romanci, doživljamo kot notranjo resničnost, kot hrepenenje naše duše. To resnico naj bi živeli v svoji notranjosti. V medčloveških odnosih pa naj bi bili predani, naj bi skrbeli drug za drugega in bili zavezani drug drugemu. Našli naj bi ravnotežje med tema dvema sferama našega življenja, notranjim in zunanjim.

Ljubezen je vedno usmerjena v drugo človeško bitje. Ljubezen je  skrb za drugega. Resnična ljubezen spoštuje in ceni človeka in je pripravljena pomagati. Ljubezen ni v tem, da skušamo druge izrabiti za izpolnitev svojih sebičnih želja in projekcij. Ljubezen ni v tem, da bi nas drugi osrečevali, temveč v tem, da skrbimo zanje in jih ljubimo. Odnos med ženo in možem naj bi prerasel v prijateljski odnos. 

Marec 2018