Katha upanišada pravi, da obstajata dve poti:
»Eno je dobro, drugo prijetno,
oboje služi različnim ciljem in človeka veže.
Odločitev za dobro prinaša dobrobit,
odločitev za prijetno pa zgreši cilj.
Človeku sta na voljo dobro in prijetno.
Modri, ki so raziskali naravo obeh,
poznajo razliko med njima in se za dobro odločijo,
neumneži, ki jih pohlep, želje vodijo,
pa izberejo to, kar je prijetno.«
Obstajata dve poti, ena vodi v najvišje dobro, v osvoboditev, druga pa v užitek, ki je kratkotrajen. Ti dve poti sta si povsem nasprotni.
Nekateri ljudje iščejo užitek, drugi pa to, kar je dobro in resnično, glede na raven njihovega notranjega razvoja. Kdor nima sposobnosti razlikovanja in je neveden, ga ženeta pohlep in ambicija. Tak človek bo izbral, kar mu ugaja, odločil se bo za užitek.
Modri, ki poznajo naravo stvari, so ugotovili, da pot užitka ni prijetna, saj jo spremlja veliko neprijetnega. Ne obstaja noben užitek, ki ga ne bi spremljalo njegovo nasprotje – bolečina. Zato modri, ki imajo sposobnost razlikovanja, sledijo poti, ki je onstran bolečine in trpljenja in vodi k najvišjemu dobremu, v brezmejno radost.
Na primer, nekdo je zelo bogat in uživa, toda nenadoma zboli in bolezen ga oropa vseh užitkov. Ali obstaja multimilijonar, ki je povsem miren, ki ni zaskrbljen, ni bolan in se ne boji smrti? Človek, ki je reven, pa dobro spi, ima čisto vest, saj ni nikogar ogoljufal in je spokojen. Toda tudi slednji ni zares srečen. Le kdor ni zaskrbljen, se ne boji in ga nič ne more vznemiriti, se ne jezi in ne čuti bolečine, le tak človek je resnično srečen. Ali si ne želimo biti v takšnem stanju?
Nekateri bodo morda rekli, da je trajna sreča nemogoča. To je res le, dokler jo povezujemo s čutnimi užitki, ki so kratkotrajni. Modreci pa pravijo, da obstaja pot, ki vodi onstran čutnega zaznavanja, v svet trajne sreče.
V današnjem času, še posebej v zahodnem svetu, večina ljudi sledi poti užitka. Njihov ideal je uživati. Na Vzhodu pa je ideal pot dobrega, užitek je drugotnega pomena. Ko nas doletijo težave in nadloge, se obrnemo vase in se začnemo spraševati o globljih življenjskih vprašanjih. Odprejo nam oči in naš pogled na stvari se spremeni. Če ne bi bili nesrečni in ne bi trpeli, se ne bi naučili, kakšna je resnica o zemeljskem življenju. Pot, ki vodi v pravo srečo, je pot spoznanja, sposobnost razlikovati, kaj je v našo dobrobit in kaj ni.
»Ko človek nima sposobnosti razlikovanja
in je njegov um neobrzdan,
so njegovi čuti neukrotljivi
kot podivjani konji kočijaža.
Ko pa ima sposobnost razlikovanja
in je njegov um obvladan,
so njegovi čuti kot obrzdani konji,
ki ubogajo kočijaža. «
Ljudje nimamo pravega razumevanja. Kdor lahko razlikuje med tem, kaj je zanj dobro in kaj slabo, se izogne mnogim težavam. Moč razlikovanja je najboljše vodstvo v življenju. Kdor nima te sposobnosti, živi v temi, ves čas trpi in njegovo življenje je polno bridkosti.
Razum ali intelekt je odgovoren za vse dobro in slabo, ki ga dela ego preko čutil in uma. Če kočijaž, razum, ni previden, bodo konji zdrveli s ceste v jarek. Ko ni močan, bodo konji ali čutila, postali samovoljni in mu bodo povzročali najrazličnejše težave in bolečino.
Ko človek nima pravega znanja in ne obvladuje svojega uma, se vede nespametno in škodi samemu sebi. Ko pa ima znanje in je njegov um miren, ravna inteligentno in v lastno dobrobit.
Iz knjige Brezčasni nauk upanišad.
