Zgodba pripoveduje o Indijcih, ki so pripeljali slona v veliko temno stavbo in mnogo ljudi se je zbralo, da bi ga prvič v življenju videli. Toda prostor je bil pretemen, zato ga niso mogli videti. Tipali so ga z rokami, da bi ugotovili, kakšen je. Nekdo je z roko otipal rilec in rekel, da je slon kot cev. Drug se je dotaknil ušesa in dejal, da je kot velika pahljača. Spet drug je naletel na nogo in povedal, da je kot steber. Nekdo je potipal hrbet in izjavil, da ta žival izgleda kot velik prestol. Vsak je glede na to, kar je otipal, dal drugačno razlago o tem, kakšen je slon.
Tako kot skušajo ljudje iz te zgodbe s tipanjem ugotoviti, kakšen je slon, si tudi mi prizadevamo s čutili, z intelektom spoznati sami sebe, svojo dušo, duhovno resničnost. Vsak človek vidi stvari drugače. Zato so si naše predstave in pogledi nasprotni, protislovni. Smo v temni hiši svojega telesa in uma, intelekta. V nas še ni zasijala svetloba duše. Če bi vsak z notranjim očesom videl stvari, ne bi bile potrebne dolge intelektualne razprave, saj bi vsi videli stvari takšne, kot so.
/ Iz nove knjige Skrivno védenje Rumija in Kabirja
