»Ponavadi obrekujemo tistega, ki mu zavidamo. Pregovor pravi, da nihče ne meče kamnov v drevo, ki je brez sadežev. Ko opravljamo, postavljamo sebe na višje mesto. Kdor obrekuje, pove več o sebi, kot o tistem, ki ga opravlja. Obrekovanje je zadnje »orožje« poraženca v razpravi.
Modreci pravijo, da ko nekoga obrekujemo, bomo sami deležni posledic slabih dejanj, ki jih je ta oseba storila.
Naslednja zgodba na komičen in simboličen način pokaže, kakšne posledice doletijo tistega, ki obrekuje.
Pripoveduje o kralju, ki je bil zelo radodaren in je ubogim vsako jutro delil hrano in oblačila. Nekega dne je proti večeru k njemu prišel modrec. Kralj, ki je bil v konjušnici, ni bil pri najboljši volji in je modrecu, ko ga je ta prosil za hrano, ki jo je ta dan že razdelil, vrgel nekaj konjskih fig. Jezil se je nanj in o njem grdo govoril.
Naslednje jutro je kralj meditiral. Zagledal je velik kup konjskih fig in poleg njega modreca, ki ga je obiskal prejšnji dan. Modrec mu je razložil, kako je kraljeva dobrotljivost obrodila bogate sadove in mora pojesti ves kup. Kralj je spoznal svojo napako in vprašal, ali bi mu lahko bilo prizaneseno. Prejel je odgovor, da moramo po naravnem zakonu požeti, kar smo posejali. Zatem je modrec dodal: »Obstaja samo en izhod. Če te bodo prebivalci mesta obrekovali, bodo morali s teboj deliti ta kup. Pojdi in poskrbi, da bo tvoje ime očrnjeno.«
Kralj je z ljubico in steklenico v roki norel po mestnih ulicah. Vsi ljudje so ga začeli opravljati. Ko je naslednje jutro meditiral, je videl le še majhen kupček. Modrec mu je razložil, da v mestu živi sveti mož. Če bo kralj tudi njega pripravil do obrekovanja, bo kupček pripadel njemu. V novi preobleki, v kateri ga ni bilo moč prepoznati, se je kralj napotil k svetemu možu. Kljub velikemu trudu, mu ni uspelo. Po daljšem molku mu je sveti mož prisolil klofuto rekoč: »Kar sam pojej svoj delež!« Kralj je obžaloval svoje ravnanje.
Pripoveduje o kralju, ki je bil zelo radodaren in je ubogim vsako jutro delil hrano in oblačila. Nekega dne je proti večeru k njemu prišel modrec. Kralj, ki je bil v konjušnici, ni bil pri najboljši volji in je modrecu, ko ga je ta prosil za hrano, ki jo je ta dan že razdelil, vrgel nekaj konjskih fig. Jezil se je nanj in o njem grdo govoril.
Naslednje jutro je kralj meditiral. Zagledal je velik kup konjskih fig in poleg njega modreca, ki ga je obiskal prejšnji dan. Modrec mu je razložil, kako je kraljeva dobrotljivost obrodila bogate sadove in mora pojesti ves kup. Kralj je spoznal svojo napako in vprašal, ali bi mu lahko bilo prizaneseno. Prejel je odgovor, da moramo po naravnem zakonu požeti, kar smo posejali. Zatem je modrec dodal: »Obstaja samo en izhod. Če te bodo prebivalci mesta obrekovali, bodo morali s teboj deliti ta kup. Pojdi in poskrbi, da bo tvoje ime očrnjeno.«
Kralj je z ljubico in steklenico v roki norel po mestnih ulicah. Vsi ljudje so ga začeli opravljati. Ko je naslednje jutro meditiral, je videl le še majhen kupček. Modrec mu je razložil, da v mestu živi sveti mož. Če bo kralj tudi njega pripravil do obrekovanja, bo kupček pripadel njemu. V novi preobleki, v kateri ga ni bilo moč prepoznati, se je kralj napotil k svetemu možu. Kljub velikemu trudu, mu ni uspelo. Po daljšem molku mu je sveti mož prisolil klofuto rekoč: »Kar sam pojej svoj delež!« Kralj je obžaloval svoje ravnanje.
Rek pravi naj preden želimo nekoga obrekovati, dva meseca živimo v okoliščinah, v katerih je on.”
/Iz knjige »Razcvet zavesti«
