Odlomki iz knjige


krogci 3 krog 1 small

EDINO DOBRO JE VÉDENJE, EDINO ZLO PA NEVÉDNOST

BOGOMIL. Živimo le na ravni telesa in uma, naš notranji Jaz, duša pa spi. Nismo prebujeni, zato ne moremo zares uživati življenja. Nekdo, ki spi, ne more doživeti lepote narave, ki ga obdaja, jesti okusno hrano, prisostvovati v sproščenem in zanimivem pogovoru, biti deležen ljubezni in podobno. Šele, ko se predrami iz spanca, lahko uživa v vsem tem.

ALEKSANDER. Kako se lahko prebudimo?

BOGOMIL. Najprej bi morali preveličan um, ki ima glavno besedo in vodi naše življenje, umiriti, obvladati. Ne smemo mu preveč popuščati. Prisluhnemo mu lahko le toliko, da nam ne škoduje. Če mu nasprotujemo, bo še bolj trmoglav in bo zahteval svoje. Um je namreč zelo svojeglav, kot osel. Bolj kot mu nasprotujemo, bolj trmast je.

Nekega dne je Nasrudin jahal osla, ki se je nečesa ustrašil in se pognal v dir. Ko je srečal sovaščana, ga je ta vprašal:

»Kam dirjaš?«

»Ne sprašuj mene,« je odvrnil Nasrudin »vprašaj osla!«

Če je um (osel) tisti, ki vodi naše življenje, smo se znašli v neprijetni in nevarni situaciji. Takrat se vedemo kot slepci, ne vemo, v katero smer gremo, ne poznamo cilja.

Um je močan nasprotnik in nas nenehno muči, toda če se spoprijateljimo z njim, ga bomo začeli obvladovati.

Spominjam se prigode moža, ki je bil na potovanju. Imel je precej prtljage, v kateri so bile stvari, ki so imele veliko vrednost. Srečal je šest razbojnikov in prestrašil se je, da mu bodo ukradli njegove dragocenosti, saj je bil sam proti njim povsem brez moči. Čez čas jih je nagovoril: »Dragi prijatelji, zelo sem vesel, da sem vas srečal, prosim vas, popazite na moje stvari, dokler ne prispemo na cilj.«

Podobno, kot se je ta mož spoprijateljil s tatovi, ki so ga hoteli oropati, se moramo tudi mi spoprijateljiti s svojim umom in nam ne bo več škodoval.

ALEKSANDER. Dokler nisem začel proučevati del nekaterih psihologov, sem bil mnenja, da so moji nasprotniki tisti, ki me ne marajo. Nisem se zavedal, kaj je v mojem umu, koliko temnih plati je v njem. Predvsem Carl G. Jung mi je pomagal k boljšemu razumevanju sebe in človeka nasploh.

BOGOMIL. Vedno iščemo krivca v drugih. Modreci pravijo, da je največji sovražnik naš lažni jaz, ego. Žal posvetimo le malo pozornosti temu, kar se dogaja v našem umu. Če se začnemo pozorno opazovati, bomo ugotovili, kakšen velik nered vlada v nas.

ALEKSANDER. Vsak človek ima slabosti in napake. Tudi sam se jih zavedam, vsaj do neke mere, pa vendar imam občutek, da je v mojem umu nekakšen red. Seveda me včasih kaj vrže iz tira, toda to je konec koncev normalno.

BOGOMIL. Mislim, da ni. Biti bi morali v popolnem miru s seboj. Jeza pa mir vedno skali. Um je nepoboljšljiv kalivec miru. Ko se razjezimo, smo nezavedni. Naša resnična narava pa je popolno zavedanje. Ko bomo postali zavestna bitja, bomo spoznali, kako je bilo življenje, ki smo ga živeli, kot kakšen film ali predstava. Ko gledam film, vem, da dogajanje na platnu ni resnično. Podobno bom lahko spoznal, ko se bo v meni prebudila zavest, da to, kar se dogaja v moji glavi, v mislih in v zunanjem svetu, ni resnično.

ALEKSANDER. Kaj pa je potem resnično?

BOGOMIL. Na Vzhodu pravijo, da je ta svet iluzija, igra uma.

ALEKSANDER. Ne vem dobro, kaj naj si mislim o tem. Filozofi in psihologi so menja, da je to, kar vidimo in zaznavamo, subjektivna slika objektivnega sveta.

Edgar A. Poe se sprašuje: »Ali so vse, kar vidimo ali kar se nam dozdeva, le sanje znotraj sanj?«

BOGOMIL. Ne poznamo resnične narave stvari, temveč le njihov zunanji videz. Živimo v nevédnosti. Modreci pravijo, da je fizični svet iluzoren. Življenje, ki ga živimo, so sanje našega uma. Človek uživa in trpi, a vse to je le igra uma. To ni naša resnična narava. Gibljemo se v treh stanjih zavesti, v budnem, stanju sanj in globokem spancu.

ALEKSANDER. William Shakespeare je zapisal, da iz take smo snovi, kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem.

Prej si omenil, kako človek sploh ni zavesten. Jung je trdil, da večino človekove duševnosti zavzema nezavedno. Videti je, da so tudi nekateri znanstveniki prišli do globljih uvidov.

BOGOMIL. Nekaj zahodnih raziskovalcev človeškega uma, predvsem Jung, ki ga omenjaš, so prišli do spoznanj, o katerih govorijo modreci že od nekdaj.

ALEKSANDER. Človek je torej v veliki meri nezaveden, toda njegova inteligenca je izredna.

BOGOMIL. A kljub temu ne rešuje temeljnih problemov življenja. Resnična sprememba na bolje bo nastopila, ko se bo človek prebudil kot duhovno bitje. Šele takrat bo zaživel zavestno in ne bo škodoval niti sebi niti drugim.

ALEKSANDER. Je sploh mogoče doseči takšno stanje zavesti, ko je naše ravnanje v sozvočju z vsem in nikomur ne storimo nič žalega?

BOGOMIL. Najprej moramo pogledati vase, prepoznati svoje slabosti in razumeti, kaj je razlog, da se vedemo na določen način.

ALEKSANDER. Jung je govoril, da tvoje videnje stvari postane jasno, ko pogledaš v svoje srce. Kdor gleda ven, sanja, kdor gleda vase, se prebudi.

BOGOMIL. Ko se začne v nas prebujati zavest, sprevidimo predstavo uma. Spoznamo, da nimamo enega, temveč mnogo obrazov, mnogo mask. Naše razpoloženje, čustva se nenehno spreminjajo, iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Vsi ti občutki se skozi življenje prelivajo kot valovi v oceanu. Um je velik cirkusant in vseskozi uživa v svoji predstavi. Zabava se v ošabnem razkazovanju in puhli domišljavosti.

ALEKSANDER. Morda pa v meni vendarle vlada večja zmeda, kot sem mislil. Zakaj je v nas toliko različnih občutkov? Zakaj smo enkrat veseli, drugič pa jočemo?

BOGOMIL. To je rezultat naših preteklih dejanj. Ves čas smo soočeni z njihovimi posledicami.

ALEKSANDER. Vse to, kar se mi v življenju dogaja, je rezultat moje preteklosti?

BOGOMIL. Da. Ko sem odraščal, sem se spraševal, kdo v resnici sem. Nobenega izhoda ni bilo iz labirinta hude bolečine. Včasih me je prevzel občutek, da to nisem jaz in me je ponesel onkraj dogajanja. Žal je to trajalo le hip in ponovno me je obšla bridkost. Na videz mi ni manjkalo nič, imel sem ljubečo družino in zanimivo službo. Izvor občutkov grozeče samote, izročenosti neznanemu pa je ostal zastrt.

Kasneje sem proučeval Junga, ki govori o naši osebnosti kot o maski ali podobi, ki jo kažemo svetu. Naredimo določen vtis na druge, a naša resnična narava ostaja skrita.

ALEKSANDER. Ta svet je potemtakem ples v maskah. V svojem življenju igram več vlog, vlogo moža, očeta, uslužbenca idr. Ko sem sam s seboj, pa imam občutek, da nisem nič od tega. Kot bi bil nekdo drug. Človek je veliko več, kot to, kar kaže navzven.

Ivan Cankar pravi: »Življenje, ki ga živi to betežno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega življenja, ki je zaklenjeno v tebi in meni. Motna prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka, kot da bi ga v resnici razodela.«

BOGOMIL. Zdi se, da smo na Zahodu v večji zagati, saj ne vemo prav dobro, kako naš um deluje in imamo zmotno predstavo o tem, kdo v resnici smo. Na Vzhodu pa so zelo natančno raziskali človeško naravo. Modreci pravijo, da je mogoče preseči um in se dvigniti na višjo raven zavesti ter si pridobiti resnično védenje. Šele takrat se osvobodimo spon in postanemo svobodna bitja.

ALEKSANDER. Rumi pravi:

»Imaš se za prebivalca vesolja,

misliš, da pripadaš svetu prahu in materije.

Iz tega prahu si ustvaril podobo o sebi

in pozabil na svoj resnični izvor.«

Um je torej tisti, ki ustvarja podobo o nas samih. V tej namišljeni predstavi uma preživimo svoje življenje, ne da bi se odgrnila zavesa resnice.

Kaj še pravijo o umu na Vzhodu?

BOGOMIL. Človek živi, kot sem že rekel, le na ravni telesa in uma. Naša energija ves čas odteka skozi pet čutil: vid, sluh, vonj, tip in okus. V današnji potrošniško naravnani družbi je videti, da smo še veliko bolj osredotočeni na čutno uživanje, kot so okusna in obilna hrana, omamna sredstva, udobje, idr. Um je kot muha, ki se utopi v skodelici medu. Želela je uživati, a je izgubila življenje.

Ne uvidimo, da je takšno uživanje velika zabloda. Naše življenje se izteče, ne da bi se prebudili iz globokega sna.

ALEKSANDER. Zakaj smo v stanju nevédnosti?

BOGOMIL. Poistovetili smo se s čutili, zato smo se znašli v stanju pozabe. S pehanjem za čutnimi užitki smo pregnali dušo v temen kotiček obubožanega, plitvega sveta. Izgubili smo se v mnoštvu stvari.

Katha Upanišada pravi, da tako kot se dež, padajoč na vzpetino, razteka po različnih poteh med skalami, tudi tisti, ki vidi stvari različne, zbegan teka za njimi.

Navkljub velikemu znanju ne poznamo resnične narave našega notranjega bitja. Čutila in um imajo svojo vlogo, toda zavest, duša je zares pomembna. Ne bi se smeli umikati v varen zapeček zadovoljevanja čutil, ampak razviti notranjo moč in živeti kot duhovna bitja, bitja zavesti.

Če je vsa naša pozornost usmerjena v zunanji svet, ne poznamo svoje prave narave. Pogledati moramo vase, preusmeriti tok zavesti in bomo spoznali, kdo smo.

V študentskih letih sem iskal odgovore na to, kaj um pravzaprav je. Zdel se mi je veliko bolj zapleten, kot duša. Modreci, ki so živeli v Indiji, pravijo, da je človek sestavljen iz telesa, uma in zavesti ali duše.

V umu so shranjeni vtisi, ki so zapis vsega, kar smo doživeli. Um ima sposobnost razmišljanja. Del uma je intelekt ali razum, ki ima zmožnost logičnega sklepanja, razlikovanja in odločanja – pretehta lahko razloge »za« in »proti« ter skuša reševati težave, s katerimi se srečujemo. Del njega je tudi ego, ki je osredotočen sam nase in si pripisuje zasluge za vsa opravljena dejanja.

UM

  • kopiči vtise (chitta), tukaj je shranjen celoten spomin;
  • nižji misleči um (manas) je povezan s čutili;
  • višji misleči um, intelekt ali razum (buddhi), sklepa, ocenjuje, razlikuje, se odloča, ima zmožnost intuitivnega dojemanja in je povezan z zavestjo;
  • ego (ahañkāra), ki je osredotočen sam nase.

Um je ustvarjen iz zelo očiščene materije in deluje skozi čutila. Individualni um izhaja iz univerzalnega ali kozmičnega uma. Je vez med fizičnim telesom in zavestjo ali dušo.

Poleg telesa in uma ima človek višji Jaz ali dušo, ki je zastrta z mnogimi pokrivali, zato ne poznamo svoje resnične narave, ki je ljubezen, mir, védenje, harmonija. Duša je čista zavest. Ne umre, niti se ne rodi. Je v nenehni ekstazi, blaženosti.

Taittiriya Upanišada pravi: »Resnično, drugačen od uma, katerega bistvo je intelekt, je Jaz, ki sestoji iz blaženosti. Z njo je prežet.«

Središče uma je lažni jaz ali ego, višji Jaz ali duša pa je »središče« zavesti, naše resnične narave.

ALEKSANDER. Kako so duša, um in čutila povezani?

BOGOMIL. Človeka lahko ponazorimo s prispodobo kočije. Kočija (voz) simbolizira telo, konji čutila, vajeti um in kočijaž pa simbolizira naš višji Jaz, dušo. Smo v stanju, ko naša duša spi. To pomeni, da kočijaž spi, spustil je vajeti iz rok, konji pa z veliko hitrostjo vlečejo kočijo, kdo ve, kam. Predstavljamo si lahko, kako nevarno je takšno potovanje.

Toda čutila, ki so kot konji, nas bodo pripeljala do cilja, če jih vodimo v pravo smer. Potrebno jih je obvladati.

Najprej je torej potrebno razumeti, kako deluje um. Um je zelo lagoden. Njegov moto je delovati po liniji najmanjšega odpora. Ves čas se skuša izogniti bolečini. Je zelo spremenljiv, saj deluje na podlagi vtisov. Ko nas nekdo hvali, nam to laska, ko pa nas kritizira, smo prizadeti. Um se neprestano spreminja, toda duša je nespremenljiva.

Um je prepoln vtisov, ki prihajajo vanj iz zunanjega sveta in iz nezavednega. Vse, kar smo doživeli, se v umu kopiči kot raznovrstni vtisi, ki se pojavljajo v obliki misli in čustev. Ta so posledica naših dejanj, ki smo jih storili v tem življenju in če verjameš v pretekla, so v njem shranjeni tudi vtisi iz prejšnjih življenj. Njihov tok se dviguje na površino jezera uma v obliki valov, misli. Um je torej ogromen rezervoar vtisov.

Ljudem, ki so bili klinično mrtvi, se je zavrtel film celotnega njihovega življenja preden so zapustili telo. Iz teh primerov lahko pravtako vidimo, da je v umu shranjeno vse, kar smo počeli, vsak trenutek življenja. Naš um je kot posnetek s kamero.

Precej otrok je že od majhnega nagle jeze, drugi pa so umirjeni in spokojni. Nekateri imajo talent za glasbo, jezike ali risanje. Kaj je temu vzrok? Vtisi iz njihovih preteklih življenj.

Vse, kar doživljamo – veselje, jezo, navezanost na stvari ali ljudi – je posledica naših preteklih dejanj. Vsaka misel, beseda in dejanje imajo posledice in se v umu ohranijo v obliki vtisov. Zaradi njih se vedno znova vedemo enako. V podobnih okoliščinah se odzivamo na enak način, naše reakcije se ponavljajo.

ALEKSANDER. Kako se lahko razbremenim posledic svoje preteklosti?

BOGOMIL. Nadvse pomembno je biti čuječ, pozoren na to, o čem razmišljam, kaj govorim in delam. Misli imajo velik pomen. Naučimo se jih opazovati in jim dovolimo, da pridejo in gredo.

Nekoč je Gavtama Buda rekel učencu Anandi, naj prinese vodo iz potoka. Odšel je in ugotovil, da je kalna, saj je čeznjo zapeljal voz. To je sporočil Budi, ki je vztrajal, naj prinese vodo. Ko se je učenec vrnil k potoku, je ugotovil, da je voda čistejša. Počakal je še nekaj minut in bil presenečen, ko je videl, kako se je blato spustilo na dno in voda je bila povsem čista. Ko jo je prinesel Budi, je ta dejal: »Ko se poistovetimo s svojimi mislimi in čustvi, postanemo vznemirjeni. Smo kot kalna voda. Če pa smo le priča mislim in občutkom, bodo le-ti kot blato na dnu potoka, toda mi bomo ostali umirjeni in čisti.«

Že misli imajo veliko moč, kaj šele besede in dejanja. Iz misli se rodijo besede in iz besed dejanja. Zato bi morali biti ves čas pozorni na misli. Buda je pravtako rekel: O čemer razmišljate, to postanete.

Starodavna modrost pravi:

Opazuj svoje misli, ki postanejo besede.

Opazuj svoje besede, ki postanejo dejanja.

Opazuj svoja dejanja, ki postanejo navada.

Opazuj svoje navade, ki postanejo tvoj značaj.

Opazuj svoj značaj, ki postane tvoja usoda.

Misli torej niso le vzrok dejanj, ampak krojijo naše življenje, našo usodo. Ko o nekom, ki nam je ljub, razmišljamo z ljubeznijo, bo njegovo srce to začutilo, če pa slabo, se bo v njem prebudila nenaklonjenost.

Na misel mi je prišla zgodba o ministru, ki je razlagal kralju Akbarju, kako veliko moč imajo misli. Kralj ga je vprašal:

»Kako veš, da imajo misli veliko moč?«

»Pokazal ti bom na primeru. Greva ven.« Ko sta prišla iz palače, sta v daljavi zagledala moža, ki se jima je približeval.

»Pomisli kaj o njem in ko bo prispel do naju, ga vprašaj, kakšna misel se mu je utrnila, ko te je zagledal.« Kralju je prišlo na misel, da bi ga udaril. Ko sta se srečala, ga je kralj vprašal, kakšna misel ga je prešinila, ko ga je videl. Mož je spoštljivo odgovoril:

»Oprostite kralj, toda če želite slišati resnico, me je obšla misel, da bi vas udaril s pestjo.«

Ko o nekom razmišljam slabo, bo to začutil in se odzval na enak način. Ko pa dobro, bo tudi on prijazen. Že od majhnega in kasneje v šoli bi nas morali učiti, kako pomembne so naše misli. …