Spremna beseda: prof. dr. Igor Kononenko

Kljub visokemu tehnološkemu napredku in zavidljivim znanstvenim dosežkom je življenje »modernega« človeka prazno. Gonja za denarjem in prestižem nas je oropala smisla, vse se dogaja v naglici in sistem nas sili v »boj za preživetje«, pa čeprav je popolnoma jasno, da bi lahko z današnjo tehnologijo in s pravo mero solidarnosti, strpnosti, občutka za naravo in sočutja do soljudi vsi ljudje na tem planetu živeli udobno in mirno življenje v sožitju z naravo. Današnja civilizacija kuje v nebo razum, pozabila pa je na bistvo človeka, na njegovo srce in na njegovo Zavest, na notranji čut, etiko in Ljubezen. Znanost in razum imata svoje meje, ki onemogočata »znanstveno« razumevanje bistva življenja. Pravzaprav se znanost nikoli ne spra­šuje, s kakšnim namenom je vesolje nastalo in čemu je namenjeno človeško življenje. Znanost nas je degenerirala v biološke robote, le malo sposobnejše od živali, kar nas opravičuje, da danes vladamo svetu in si lastimo pravico do onemoglosti izkoriščati vse, kar nam ta čudoviti planet nudi. Brezsrčno izkoriščamo živalski in rastlinski svet, ob tem pa brez pomisleka izkoriščamo tudi sočloveka, saj je vse skupaj zgolj »boj za preživetje«.
Pa vendar nas modreci iz vseh obdobij in kultur (pa tudi vrhunski znanstveniki, ki so vsi po vrsti tudi globoko duhovni ljudje) opozarjajo, da ima človeško življenje globlji namen in pomen. Življenje na tem planetu primerjajo z otroškim vrtcem, kjer se otroci igrajo in ob tem seveda delajo neumnosti. Pa ne namenoma ali iz t. i. zlobe, ampak iz nevédnosti. Zato je nevédnost tudi edini greh, ki obstaja. Otroška igra ima namen – skozi igro se učimo, duhovno rastemo in spoznavamo Resnico, Modrost, ob tem pa seveda trpimo posledice svojih dejanj. Tako kot mati svojega otroka ljubi in mu odpusti vse napake, tudi modrec ljubi vse ljudi in jim odpusti vse napake in neumnosti, saj se zaveda, da »ne vedo, kaj delajo«.
Pri duhovni rasti je nujno uporabljati tako glavo kot srce. Kot je rekel Albert Einstein: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.« In kot je dejal Dalaj Lama v Ljubljani, ko so ga izvolili za častnega senatorja Univerze v Ljubljani (naše vrhunske znanstvene ustanove): »Potrebujemo izobrazbo in moralni čut – to dvoje mora iti skupaj.« Na koncu duhovne poti pa je nujno pustiti razum ob strani. Resnico lahko spozna in Modrost doseže samo človek čistega uma in srca, ki je razširil svojo Zavest preko meja razuma in pre­ko omejenega intelektualnega znanja, odvrgel vsa slepila in želje po materialnem, premagal egocentričnost ter se zlil z Oceanom zavesti, postal eno z Virom vsega, z Bogom.
Razcvet zavesti je jedrnat in poglobljen pogled v bistvo duhovnega iskanja. Spontano, v pogovoru dveh prijateljev razkriva globoka duhovna znanja, ki so poznana vsem duhovnim tradicijam, tako Vzhoda kot Zahoda. Zbirka citatov v knjigi, ki si jih prijatelja pripovedujeta, je preprosto čudovita. Branje modrosti bralca prevzame in ga občasno popelje v stanje meditacije, saj modrost lahko zares sprejmeš šele, ko umiriš svoj um in odpreš srce, da jo začutiš z vsem svojim bitjem. Knjiga nas pripelje do bistva življenja in edinega, kar pravzaprav iščemo v življenju, do Ljubezni.

Nikoli ne reci, da sam si na svetu,
vsi ob tebi smo!
Skupaj s teboj na življenjskem kolesu
srečo iščemo.
Nasmeh in odprto srce –
nič drugega važno ni.
Samo Ljubezen resnična je,
vse drugo so neumnosti.

prof. dr. Igor Kononenko