Predgovor

Proučujemo delo in življenje umetnikov, filozofov in znanstvenikov, toda védenje mistikov, ki so zakladnica najglobljega znanja in resnični duhovni velikani, malo poznamo. Čas je, da jim posvetimo več pozornosti, k čemur bo pripomoglo tudi sledeče besedilo. Sprašujemo se, kaj je namen našega življenja? Modreci in mistiki nam odgovarjajo, da nam je bilo človeško življenje dano zato, da si pridobimo resnično védenje, ki nas osvobodi. Le modrec, Učitelj nam ga lahko podari in nam odpre vrata v svobodo. 
Mistiki svetijo kot sonce. Brez njih bi bila na tem svetu tema. Veliko ljudi živi v mraku. Bojujemo se s svojimi telesi, mislimi, s svojimi najbližjimi in drugimi ljudmi. Šele ko nam je razkrito globlje znanje in se nam odpre notranji vid, zasije svetloba naše duše in stopimo na pot miru in radosti. V preteklosti je bil svet poln čudežnega. Čudenje in spoštovanje življenja sta bila nekaj naravnega. Mistiki so z velikim žarom širili védenje, ki je izviralo iz njihovega notranjega izkustva. Odsevali so duha dobe, v kateri razdalja med človekom in Najvišjim Bitjem, Bogom, še ni bila tako velika. Ponovno naj bi odkrili svojo resnično naravo, pomagali drug drugemu v ljubezni, sodelovali pri sejanju in žetvi in ta svet spremenili v rožni vrt.
Izbrala sem dva mistika, ki ju prebiram že veliko let in spadata med moje najljubše Učitelje. To sta perzijski mistik Džalaludin Rumi in indijski mistik Kabir, ki sta mi zelo blizu, saj sem tudi sama prišla v stik z mistično potjo, ki sta jo učila. Oba sta bila velika duhovna Učitelja in sta imela izjemen vpliv ne le na svoje sodobnike, ampak tudi na duhovne iskalce, ki so živeli za njima. Sta navdih in spodbuda za vse, ki hrepenimo po ljubezni in osvoboditvi. Hvaležna sem, da mi je bila dana možnost pripraviti to besedilo, saj sem z branjem, prevajanjem in pisanjem močno občutila njunega duha, ki me je ves čas prežemal in me navdihoval.
Notranja, mistična pot me je že od nekdaj zelo privlačila, saj daje jasne odgovore na vsa vprašanja in omogoča notranje izkustvo. Nauk in etika sta prazna brez izkustva ljubezni. V svetu, v katerem so vse zunanje oblike prepričanj preživele, lahko le lastno izkustvo človeku podari notranje zadovoljstvo. Sodobni iskalec ni vernik, ampak je mistik, ljubimec. Človeška zavest je dosegla stopnjo zrelosti, ko je človek pripravljen stopiti na notranjo pot in spoznati samega sebe. Ne more ga zadovoljiti nič drugega kot ljubezen, ki je njegova prava narava. 
Ko pridemo v stik z resničnim védenjem, naj bi svoja spoznanja delili z drugimi. Če ga zadržujemo le zase, je tako, kot bi našli izvir visoko v gorah, in namesto da bi ga pustili teči v dolino, da bi si ljudje in živali potešili žejo, ga zakopljemo s kamni in prstjo ter še sebe prikrajšamo za vodo življenja. Bodimo inteligentni in ravnajmo modro. Le tako bomo vedri in radostni. Takrat bodo tudi drugi okrog nas postali takšni.
Zahvalila bi se prof. dr. Erkanu Türkmenu, ki me je spodbudil k pisanju, Matjažu Kočarju, Andreji Denko, prof. dr. Raidu Al Daghistaniju, prof. dr. Andreju Uletu, svoji družini in še posebej možu Tonetu Žižku ter iskrena hvala vsem, ki ste mi stali ob strani. 
      – Viktorija Kos, oktober 2018