Modreci z Vzhoda


Rumijev večer

Jalal al-Din Rumi, eden največjih perzijskih mistikov in pesnikov, je živel v 13. stoletju v Anatoliji, v današnji Turčiji. V svojih verzih opisuje, kako se je boril s svojo bolečino, z nižjim jazom, kako je intelekt povsem nebogljen pred močjo Ljubezni, govori o opitosti z Božjo Ljubeznijo in svetlobo ipd. Ko je srečal svojega duhovnega učitelja Shamsija Tabriza, je Rumi opustil študij in poučevanje. Po dolgoletnem izobraževanju je pri sedemintridesetih letih ponovno začel kot začetnik, učenec. Čeprav je bil voditelj ljudi, je spet postal sledilec, učenec. Od Shamsija je prejel znanje, ki ga ni moč najti v knjigah. Rumi je dejal: »Te knjige so zdaj zame brez vrednosti.«

O svojem učitelju pravi: »O prijatelj, poleg njega sedi, ki ve, kaj v tvojem je srcu.« Skrivnost srca, življenja lahko človeku razkrije le duhovni učitelj. Notranje spoznanje je bilo tisto, ki je bilo neusahljiv izvir Rumijevih verzov, ki govorijo o stanju zavesti, v katerem je vse Božja glasba, svetloba in je vse prežeto z Ljubeznijo. Rumi nas vabi v kraj, kjer vladata lepota in spokojnost, kjer ni bolečine, ampak le radost.

 

Kabir_poezija_slika1

Kabir je najbolj priljubljen indijski pesnik in mistik, ki je živel v 15. stoletju v Varanasiju. Njegova neustrašnost, vzvišen nauk in izjemna privlačnost njegove osebnosti so kot magnet pritegovali množice. Prizadeval si je ljudi prebuditi iz njihove lažne varnosti, neodkritosrčnosti, njihovih naivnih verovanj in ujetosti v um. Veliko zgodb pripoveduje o njegovi veličini, duhovni moči in nadnaravnih sposobnostih. Obsodili so ga na smrt, ker naj bi netil upor in ker se ni hotel pokloniti sultanu Lodīju. Toda bil je čudežno rešen in na koncu je bil sultan tisti, ki se mu je poklonil.

Od mladosti naprej se je Kabir velikokrat znašel v stanju zamaknjenosti, ko je bil povsem opit od Ljubezni. Ko se je srečal s panditom, učenjakom je dejal: »Tvoj in moj um se ne bosta nikoli strinjala. Ti namreč pripoveduješ o tem, kar si prebral v knjigah, jaz pa govorim, kar sem sam doživel, govorim iz lastnega izkustva.«

»Ako nisi pil nektarja Ljubezni, le kako bi se mogel sploh kdaj vseh svojih očistiti napak?« pravi Kabir. Opit od Ljubezni nam kaže pot v svobodo, kjer ni žalosti in boja, kjer ni težav, niti smrti, ampak le radost. Kabirjevi verzi se s svojo globino dotaknejo duše, srca in so edinstveni v preprostosti in stilu. Govorijo o svobodi, o človekovi duši, ki je izvor življenja in védenja, o Božanski Glasbi, o opitosti od Ljubezni ipd. Ker izhajamo iz Ljubezni, naj bi gojili bratstvo z vsemi ljudmi. Ko si človek prizadeva postati svoboden, se osvobodi bolečine in postane neustrašen. Svoboden človek je zavesten in ljubeč.

Kabir nas spodbuja:
»Teči k svojemu Ljubljenemu, ki je blizu tebe.
Brezštevilna leta si prespal, ali se to jutro ne boš prebudil?«