Ljubezenski napoj – Kaj pravita o ljubezni Vzhod in kaj Zahod

Predavanje in literarni večer je vodila Viktorija Kos, v perzijščini je bral verze Sépehr Koushki in v hindiju Ashish Bohre, ob spremljavi flavte Luke Železnika.
 
Zgodbi o Tristanu in Izoldi in o Lejli in Majnunu ter mistiki nas spominjajo na to, da ne bi smeli pričakovati, da nas bodo drugi osrečili, ampak bi se morali sami podati na notranjo pot, pot Ljubezni.
 
 
 
Povzetek: 
 

 

Ljubezen je lastnost našega notranjega bitja, je naša resnična narava. Ne moremo živeti brez ljubezni. Razumevanje, kaj je romantična in kaj resnična ljubezen, je v naši kulturi zamegljeno. Poglejmo, kakšna je razlika med njima.
 
Romantična ljubezen je nastala zaradi ločitve duhovnega in fizičnega sveta. Kar daje romantični ljubezni njeno magično, nezemsko moč, moč opijanjenja, ekstaze je duhovna težnja, hrepenenje po drugem svetu, po Drugem, po Najvišji Zavesti. Duša, duhovni potencial, ki je v nas, se je preselil iz notranje, duhovne izkušnje na raven medčloveških odnosov, odnosov ženska – moški. Hrepenenje duše po božanskem smo prenesli na raven medčloveških odnosov. To je ta sprememba, ki jo je povzročil ljubezenski napoj v zgodbi o Izoldi in Tristanu.

Naučili naj bi se, da moč, ki je skrita v romanci, doživljamo kot notranjo resničnost, kot hrepenenje naše duše. To resnico naj bi živeli v svoji notranjosti. V medčloveških odnosih pa je potrebna predanost, skrb za drugega in zavezanost. Našli naj bi ravnotežje med tema dvema sferama našega življenja, notranjim in zunanjim.
 
Ljubezen je vedno usmerjena v drugo človeško bitje. Ljubezen je  skrb za drugega. Resnična ljubezen spoštuje in ceni človeka in je pripravljena pomagati. Ljubezen ni v tem, da skušamo druge izrabiti za izpolnitev svojih sebičnih želja in projekcij, ni v tem, da bi nas drugi osrečevali, temveč v tem, da skrbimo zanje in jih ljubimo. Odnos med ženo in možem naj bi prerasel v prijateljski odnos. 
 
Marec 2018