Biti za-življenje pomeni dati človeku svobodo

Sodobna družba je naravnana proti-življenju. To pomeni, da brez kritičnosti sprejema družbene norme, avtoriteto, represijo, nasilje v vseh oblikah, neresnice itd. Biti proti-življenju pomeni biti poslušen, pohlepen, želeti nadzorovati, izstopati, biti sovražno naravnan itd.
Človek je naravnan proti-življenju in za-smrt, ko je lutka drugih, ko ni to, kar je on sam. Zakaj postanemo lutke? Ker so nas izurili v tem, da se nagibamo k vsemu, kar je nenaravno – sovraštvu, asocialnosti, odvisnosti, laži, kraji, »izobraženosti« namesto izpopolnjeni osebnosti in značaju, zavisti ipd. Vse to je posledica vzgoje staršev in učiteljev, ki niso na otrokovi strani, ki ne ljubijo otroka, temveč ga s svojimi predsodki in bolj ali manj prikrito mržnjo ali proti-življenjsko naravnanostjo poškodujejo.
Kar otrok in končno vsak človek potrebuje ni prisila, niti dopuščanje vsega, temveč svoboda. Pustimo otroka, človeka, da je takšen, kot je. Sam v sebi je dober. Pustimo mu živeti. Ob pravem času se bo naučil, kar potrebuje za življenje. Najpomembnejše, kar potrebuje pa je, da izoblikuje svojo osebnost, dober značaj. To je mogoče le, ko mu je dana svoboda in je ljubljen.
Biti za-življenje pomeni biti igriv, čutiti, ljubiti, delati z zanimanjem, biti vesel, skrbeti za druge, čutiti z njimi, biti ustvarjalen, imeti zaupanje v človeka …
Kaj je svoboda?
Da počnemo to, kar si želimo, kar nas zanima in hkrati ne omejujemo svobode drugega. Kar se tiče socialne svobode, je treba spoštovati drugega in ga ne ovirati. To velja tako za odrasle kot otroke. Toda otroke je potrebno zavarovati, saj sami tega še ne zmorejo. A potrebno je razlikovati med naslednjim: ko otroka ščitimo pred nevarnostjo in ko hočemo uveljavljati svojo moč. V zadnjem primeru gre za zlorabo. Kdor uveljavlja svojo moč, v sebi goji sovraštvo do sebe in to čustvo prenaša na druge. Zakaj sovraži sebe? Ker je v njem veliko potlačenih čustev, ki se jih ne zaveda, ker ni bil deležen razumevanja, ljubezni in pritrditve ali odobravanja. Tak človek naj bi najprej pozdravil sebe. Tedaj bo zadovoljen sam s seboj in srečen v odnosih z drugimi.
Bodimo iskreni do sebe, le tako lahko spremenimo to, kar nam povzroča bolečino in s čimer vedno znova prizadenemo, ranimo druge, naj bodo to otroci ali odrasli.
Več o tem v knjigi Razcvet zavesti.